Vrhovno sodišče RS glede razvrščanja šol pritrdilo Državnemu izpitnemu centru v sporu z Informacijskim pooblaščencem

datum: 02.03.2018

kategorija: RIC

Vrhovno sodišče RS je v sodbi z dne 7. 2. 2018 sklenilo, da se reviziji, ki jo je zoper sodbo Upravnega sodišča sprožil Državni izpitni center (Ric) v zvezi z odločbo Informacijskega pooblaščenca, ugodi. Z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS so po šestih letih sodni procesi v zvezi z objavo podatkov o dosežkih osnovnih šol v obliki lestvice oziroma razvrščanja šol dočakali epilog na najvišji sodni instanci.

Državni izpitni center je namreč od leta 2012 dalje prejemal veliko zahtev za pridobitev podatkov o dosežkih učencev na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) in tudi na splošni maturi (matura) po šolah, pri čemer so se prosilci sklicevali na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Državni izpitni center je na podlagi določil šolske zakonodaje, ki uporabo tovrstnih podatkov za razvrščanje šol izrecno prepoveduje, dosledno zavračal dostop do zahtevanih informacij in svoje odločitve vedno tudi podrobno utemeljeval. Zoper takšne zavrnilne odločbe Državnega izpitnega centra so prosilci vlagali pritožbe na Informacijskega pooblaščenca, ki pa je navkljub izrecnim prepovedim v veljavni šolski zakonodaji (!) in vsem opozorilom, strokovnim in pravnim argumentom, kaj bi lahko pomenila objava takih podatkov v slovenskem šolskem prostoru, Državnemu izpitnemu centru vsakič znova odrejal, da prosilcem zahtevane podatke posreduje. Glede na veljavne določbe področne šolske zakonodaje, ki prepovedujejo razvrščanje šol na podlagi dosežkov nacionalnega preverjanja znanja in mature, je Državni izpitni center z odvetnikom Dinom Baukom, z namenom preprečitve prepovedanega razvrščanja šol in spoštovanja veljavnih zakonov, moral zoper odločbe Informacijskega pooblaščenca vlagati številne tožbe na Upravno sodišče RS in na koncu sprožiti tudi revizijo na Vrhovnem sodišču RS.

Vrhovno sodišče v obrazložitvi svoje odločitve z dne 7. 2. 2018 navaja, da je pri dostopu do informacij javnega značaja, s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog, sicer ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se nahajajo v podatkovni bazi na Državnem izpitnem centru, vendar le, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Vrhovno sodišče končno pritrdi tudi dolgoletnim argumentom Državnega izpitnega centra, da takšne pravne omejitve predstavljajo tudi določbe vseh drugih relevantnih zakonov, v obravnavanih primerih področne šolske zakonodaje, kot je prepoved razvrščanja šol; in ne le izjeme, ki jih določa 6. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, na stališču katerega je vsa leta vztrajal Informacijski pooblaščenec. Vrhovno sodišče sklene z argumentom, da če je uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne baze, s katero razpolaga Državni izpitni center, in njihovo povezovanje v dokument prepovedano Državnemu izpitnemu centru, od njega tudi prosilec oz. posledično Informacijski pooblaščenec ne more zahtevati, da to, prepovedano dejanje, – posredovanje podatkov omogoči prosilcu. Informacijski pooblaščenec torej ne sme – ko odloča o dostopu do informacij javnega značaja v okviru svoje pristojnosti – siliti Državnega izpitnega centra k izigravanju ali obvodu izrecne zakonske prepovedi. Žal je bilo za to pravno pa tudi zdravorazumsko, preprosto ugotovitev potrebnih šest obremenjujočih let in izraba vseh pravnih sredstev, do revizije na Vrhovnem sodišču RS.
Vrhovno sodišče navede tudi, da zaradi nemotenega dela Državnega izpitnega centra posredovanje informacij ne bi smelo nesorazmerno obremeniti ali celo ogroziti opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, kar je odvisno tudi od tehnične in kadrovske opremljenosti organa. To še posebej velja za organe in organizacije, kot je Državni izpitni center, ki ne opravljajo nalog oblasti in katerih finančnih ter kadrovskih sredstev ni mogoče v večjem obsegu obremeniti za posredovanje informacij posameznim prosilcem.
Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do stališč prosilca glede vprašanja o domnevnem neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) ali možnem posegu v 39. člen Ustave, ki v drugem odstavku govori, da »ima vsak pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Vrhovno sodišče je odločilo, da v obravnavanem primeru niti prosilec niti tožena stranka (Informacijski pooblaščenec) nista izkazala nobene jasne povezave oziroma znanstveno utemeljene korelacije, ki bi jih navedeni podatki (v obravnavanem primeru o rezultatih NPZ) imeli glede kakovosti osnovnih šol, pomembnih za javni interes, oziroma iz tega izhajajočih znanstvenih in strokovnih spoznanj, ki bi bila pomembna za širšo javnost. V zadevi ni razviden javni interes za razkritje teh podatkov, ki je pogoj za priznavanje pravice do dostopa do informacije javnega značaja kot enega od vidikov pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, posledično pa tudi ni razvidna neustavnost zakonskih omejitev v področni – šolski zakonodaji.

Odločbo Vrhovnega sodišča je razumeti, da je pri odločanju o dostopu do podatkov oz. informacij v šolskem prostoru potrebno upoštevati in spoštovati področno – šolsko zakonodajo, ne pa zgolj Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. V šolski zakonodaji je prepoved razvrščanja šol po dosežkih NPZ ali mature jasno zapisna že dolga leta. S to sodbo je sedaj zagotovljeno, da do podatkov, ki bi lahko vodili do prepovedanega razvrščanja šol po dosežkih na NPZ in maturi, ni mogoče priti prek obvoda postopka dostopa do informacij javnega značaja.

Državni izpitni center